Z vami bi rada le delila zgodbo, ki me je (ko sem jo prebrala) zelo ganila.
Prebere naj, kdor misli da je vredno
Nazalost se dogajajo tudi tale stvari...
Dragi prijatelji, znanci, popolni tujci...
Pred nekaj dnevi je žalostno preminil moj bratranec. Odločila sem se, da zapišem njegovo zgodbo, saj bi morda lahko koga kaj naučila. Prosim vas, da si vzamete minutko časa in jo preberete, saj nosi izjemno pomembno sporočilo. Prosim vas tudi, da jo pošljete
vsem, za katere veste, da pod vplivom alkohola sedejo za volan in vsem, ki poznajo koga, ki to počne(to pa je verjetno zajema kar celotno populacijo). Prevedla sem jo tudi v angleščino, da jo lahko posredujete prijateljem v tujini, saj je njeno sporočilo univerzalno.
Če smo samo eno osebo uspeli prepričati, da enkrat samkrat ne bo sedla za volan, ko bo pod vplivom alkohola, smo morda rešili življenje(vaše, vašega bližnjega ali popolnega neznanca; sploh ni pomembno), za nekaj takega pa je vredno žrtvovati minutko vašega
dragocenega časa, mar ne?
Zgodba je popolnoma resnična, spremenjeni sta samo imeni zaradi varovanja zasebnosti. Prosim vas, da je pri posredovanju naprej ne spreminjate, ji ničesar ne dodajate ali odvzemate. Lahko pa popravite slovnične napake.
Iz srca se vam zahvaljujem in vam še enkrat polagam na srce: PIJEŠ+VOZIŠ=UBIJEŠ!!!!
Barbara P.( anniette_@yahoo.com )
*MOJEMU BRATRANCU V SPOMIN*
Ime mu je Damir in pred dvema dnevoma je bil star 32 let. Bil je moj bratranec. Groza me je, ker moram o njem pisati v pretekliku. Še vedno je moj bratanec, le da se nikoli več ne bom z njim smejala, pogovarjala ali ga objela. Danes je umrl. To je pravzaprav čudno.
Danes je umrl fizično, psihično mrtev je bil zadnjih 9 let.
Ko mi je mama povedala kako in kaj, niti nisem bila presenečena. V zadnjem letu je že trikrat ušel smrti. Vsakič, ko so ga na intenzivni negi obudili od mrtvih je bila prva stvar, ki jo je izrekel:"Pi*ko materino!". In popolnoma ga razumem. Zadnjih 9 let pač sploh ni živel in še telesna eksistenca je postala enostavno pretežka za njegovo tenkočutno in občutljivo dušo. Nosil je hudo breme, breme krivde, s katerim je težko iti z dneva v dan. Vse pa se je začelo in končalo z Majo.
Maja je bila njegova največja ljubezen. Bila je leto dni starejša od njega. Skupaj sta bila 5let, oboževala sta se. Vedno je želel biti z njo in povsod sta hodila skupaj. Bila sta popoln par, večkrat na teden sta bila ob večerih pri nas, skupaj smo igrali družabne igre, se pogovarjali in načrtovala sta zelo svetlo prihodnost. Bila je čudovito dekle. Lepa, preprosta, inteligentna, prijazna, zelo je imela rada otroke in
ničkolikokrat je previjala mojega mlajšega bratca. Nihče ni dvomil v to, da jima bo postlano z rožicami. Saj veste, prava ljubezen premaga vse!
Bil je Majin rojstni dan in prijatelji so bratranca komaj prepričali, da jih je peljal v sosednji kraj v diskoteko. Edini je imel izpit in dostop do avta. Seveda so proslavili z alkoholom. Preveč alkohola. Na poti nazaj je veliko prehitro zapeljal v oster ovinek, alkoholno omamljeni možgani so izgubili nadzor nad situacijo in vozilo s štirimi mladostniki je odneslo s ceste. Njegov najboljši prijatelj je bil v hipu mrtev.
Bratranca je večkrat preganjal pogled na prijateljevo glavo, ki ni več imela obraza. Maja je bila poškodovana, vendar pri zavesti in živa, celo pot do bolnišnice sta se v reševalnem vozilu celo pogovarjala. Rekla mu je, da jo je strah. Držal jo je za roko in umrla mu je v naročju. V tistem trenutku je umrla tudi njegova duša, čeprav ni bil fizčno popolnoma nič poškodovan, prav tako nepoškodovana je bila Majina najboljša prijateljica. Tukaj se je njegov pekel začel.
Maja je bila edinka, njeni starši so vso krivdo, jezo in žalost zvalili nanj. Spomnim se, da je teden dni po nesreči živel pri nas. Pravzaprav je bil pri nas kot v zaporu, saj so ga neprestano nadzorovali, da ne bi šel po Majini poti, kot je obljubil. Ko danes gledam nazaj, bi bilo morda bolje, da bi to tudi storil, kajti od njene smrti dalje ni bil več on. Postal je poosebljenje trpljenja in ujetnik svojega bremena krivde. Ni mogel prenesti te bolečine, ni razumel zakaj je on ostal in ona umrla, trpljenje je bilo preveliko, zato se je po nesreči zatekel v drogo.
Postal je narkoman in kmalu je od njega roke dvignila tudi družba. Prestal je kazen v zaporu, se trudil postaviti na lastne noge. Pa ni šlo. Vsako noč so ga tlačile more. Vsako noč je podoživel nesrečo. Vsako noč ga je žgal in ubijal občutek krivde za smrt
ljubezni svojega življenja in edine hčerke svojih staršev ter svojega najboljšega prijatelja. Pekel je nosil s seboj, zato ni imel kam zbežati. Dvakrat je bil v komuni, prišel nazaj poln upanja, a družba mu je neprestano metala polena pod noge. Imel je pečat. Pečat narkomana in morilca. Najhujše je, da se je s tem pečatom zapečatil tudi sam. Mama in sestra sta se trudili po svojih močeh, da bi nekako prebrodil vse skupaj. Ni šlo. Vpletlo se je tudi ostalo sorodstvo, toda on je bil že mrtev. Mrtev od nesreče dalje. Tolikokrat je poskusil vstati, vendar ga je vrtinec bolečine vedno odnesel na dno. Ni šlo. Breme je bilo pretežko.
Ubiti se je poskusil vsaj štirikrat. Vsakič je čudežno preživel, zdravniki niso imeli razlage kako je mogoče, da je minimalno poškodovan preživel trčenje s tovornjakom pri polni hitrosti, in tri take zlate šuse, ki bi ubili konja. Očitno je imel nekdo tam zgoraj z njim druge načrte. Izgledalo je, kot da mora še malo trpeti. Pred približno pol leta je prišel iz komune v Španiji, bil je čist, zelo optimističen. Želel si je najti delo, nekaj ustvariti iz sebe, vendar je bilo to v našem okolju nemogoče, saj je bil narkoman. Ponudili so mu le pomoč v obliki metadonskega zdravljenja, ki ga je zavrnil, saj se je droge očistil in ga ni potreboval. Potreboval je samo psihiatra, pa ga nihče v bližini ni želel vzeti v obravnavo. Želel je iti samoplačniško, vendar so vsi poznali njegovo zgodbo in so ga zavrnili. Brezupen primer pač. To ga je zelo bolelo. Rekel je, da ko je končno želel stopiti na svoje noge, so ga zečeli po glavi tepsti vsi okoli. Pa se vseeno še ni vdal in se
je trudil, čeprav je bil na trenutke kot duh. Kot živ mrlič. V očeh je vedno lebdela senca žalosti, obupa in praznine. Včasih je bil kot lupina in njegova sestra je večkrat rekla, da je že dolgo v resnici mrtev.
Dan pred smrtjo je deloval še čisto zdrav, s sestro sta se veliko pogovarjala o prihodnosti in rekel je, da želi pred smrtjo še nekaj narediti. Ni povedal kaj. Naslednji dan ga je sestra našla napol mrtvega. Oživljali so ga, vsi so verjeli, da jim bo spet uspelo, kakor že tolikokrat prej. Toda tokrat se za smrt ni odločil sam, odpovedalo je srce. Tudi najbolj občutljiva duša in telo potrebuje nekaj časa, da se
popolnoma zlomi. Njegovo telo je potrebovalo 9 let. Mislim, da je v teh 9 letih odslužil kazen, ki ga je doletela zato, ker je vozil pijan in s tem ubil svojo punco in najboljšega prijatelja. Najbolj kruta je bila kazen zaradi krivde, ki si jo je zadal sam.
Damir, vedno boš z nami. Nikoli ne bomo pozabili kaj vse si moral prestati v življenju in nikoli te ne bomo obsojali. Tukaj pred tabo in pred tistim zgoraj obljubljam, da NIKOLI ne sedem za volan pod vplivom alkohola, ne samo zaradi sebe in drugih, ampak predvsem zato, da boš vedel, da tvoje in Majino trpljenje ni bilo zaman. Rada te imam in vem, da bosta tam zgoraj srečna. Skupaj.
Z ljubeznijo,
Tvoja sestrična
