Župnik se sprehaja po parku in čita iz brevirja. Zatopljen v branje nanadoma prek knjige zagleda v travi pred sabo krastačo, bila je posebno nagnusna in zato se že hoče obrniti stran, toda glej ga zlomka, krastača spregovori s človeškim glasom. Takole pravi: Duhovnik, poslušaj mojo nesrečo…! Ha, krastača, ki govori… komentira pri sebi župnik, to je nemogoče; no poslušajmo, kaj hoče. Stvari niso take, kot so videti, nadaljuje krastača. Nisem vedno bil krastača, nekoč sem bil mlad in lep princ, ki ga je hudobna vila začarala. Vendar obstaja možnost, da se rešim tega prekletstva. Prav danes je zadnji dan, ko so zvezde v ugodnem zaporedju, čarovnije pa posebno močne, in če mi nekdo pomaga, se lahko rešim kletve. Sicer bom še sto let žaba! Lepo te prosim, menih, pomagaj mi… Župnik si misli, krastaca ki govori, čarovnije... zdaj sem pa res že vse doživel. Krastača nadaljuje: Pojdi v gozd in tam poišči sveže požagan hrast. Trikrat potrkaj na deblo in prikazala se bo hudobna vila, ki me je začarala. Prosi jo, naj me spet odčara. Vendar moraš to storiti še pred polnočjo, kajti sicer bom naslednjih sto let obsojen na to, da sem krastača… Spet bom pozen na večerjo, si reče duhovnik, pa kaj, kamor je šel bik, naj gre še štrik. Če sem že poslušal žabo, kaj tvezi, grem lahko še v gozd. In gre v gozd. Tam najde sveže požagan hrast, nanj trikrat potrka in res se prikaze hudobna vila. Ni bila ravno lepa kot vila, pa tudi mlada ni bila več, pa nič zato. Menih ji zaupa svojo nalogo in vila najprej pogleda v svojo kniigo. Ah, saj res! pravi, od vseh bitij, ki sem jih začarala, je res ostal le še en mlad princ, ki je grdo govoril o meni in sem ga zato s čarobno palčko po ustih, da je postal žaba. Hitro pojdiva in ga odčarajva, ura je pozna, kazen je bila dovolj huda in upam da tudi vzgojna. Tako se napotita v park h krastači in ko prispeta tja, vila opazi, da je pozabila svojo čarobno palico. Kaj pa zdaj? Ura je skoraj polnoč in potem čarovnije ne bo več… Groza! Vila se tedaj spomni in reče duhovniku: Poslušaj, brez čarobne palice ne morem ničesar. Moral boš pomagati. Pri sebi imaš nekaj palici podobnega, če se prav spomnim, in zdaj bom to potrebovala. O čem govoriš? jo vpraša menih. Misliš na moj prst? Ne, odvrne vila, v mislih imam nekaj čisto drugega (mu z očmi namigne v mednožje). Ne, to pa ne, se zgrozi menih. Nikoli in nikdar! Tako vendar ne gre… Tako, pravi vila, in nič drugače! Sicer iz vsega ne bo nič in bo revež krastača še najmanj sto let. Kaj hočemo, se vda duhovnik, saj vendar gre za biti ali ne biti. Pojdimo vsaj v zakristijo, da ne bomo zunaj vsem na očeh. Tam si sname hlače in vzame svoje orodje ven. Vila mu ga urno prime, z njim najprej dvakrat udari krastačo po ustih, potem pa ji ga porine v usta. In glej čudo – blisk in grom… in krastača se spremeni v mladega blond fantka! In v tistem vdre policija.
Na tem zagovoru je temeljila Čeferinova obramba!!!
Po forumu brska: 0 registriranih uporabnikov in 9 gostov
